CERKVENA POROKA

Tako kot v preteklosti se tudi danes večina ljudi poroči, čeprav so nekateri že nekdaj ostajali samski. Danes pa se nekateri ne poročajo, vendar želijo živeti z osebo drugega spola kakor bi bili poročeni. Tudi se nekateri, ki so se že poročili, kasneje ločijo, ker jim zakon ni dal tistega, kar so pričakovali. Je potem še smiselno poročiti se? Je poroka prava pot do srečnega življenja? Gotovo se vsi, ki se poročajo, poročajo prav s tem namenom, da bi bili tako še bolj srečni.

Raziskave kažejo, da je tudi danes med mladimi družinsko življenje zelo cenjeno, celo med najbolj cenjenimi stvarmi. Morda prav zato, ker si ga želijo tako mladi, ki so ga imeli srečo izkusiti v svoji mladosti, kakor tisti, ki te sreče niso imeli in zato želijo dati svojim otrokom nekaj, kar njim njihovi starši niso dali.

Misel na poroko nastopi najkasneje v času mladostne zaljubljenosti. Takrat si mlad človek zaželi, da bi ob ljubljeni osebi nadaljeval svojo življenjsko pot in si ustvaril družino. Nekateri se odločijo hitro, drugi s poroko odlašajo, morda ker želijo prej doštudirati, si ustvariti materialne pogoje za samostojno življenje ali tudi ker se bojijo obveznosti, ki jo prinaša vsako skupno življenje. Vsekakor se morata fant in dekle pred poroko medsebojno dobro poznati, saj medsebojna privlačnost, ki temelji predvsem na čustvih, ne more biti edina osnova za trajno zvezo. Za skupno življenje je potrebno tudi medsebojno zaupanje, ki pa lahko nastane samo ob dobrem medsebojnem poznavanju. To človeka lahko v znatni meri tudi zavaruje pred morebitnim razočaranjem, če bi se ne odločil prav. Predvsem pa je v medsebojnih srečevanjih in pogovorih potrebno odkriti, ali med obema res vlada tako močna ljubezen, da bo lahko vzdržala vse preizkušnje in trajala vse življenje. Kaj je pravzaprav ljubezen?

Ljubezen je najbolj vsebinsko polna beseda, a hkrati najbolj zlorabljena, saj se pod tem pojmom velikokrat skrivajo tudi stvari, ki niso ljubezen. O pravi ljubezni lahko govorimo takrat, ko gre za nesebično in celostno pripravljenost na darovanje drugemu. Ljubezen torej ni samo prejemanje, ampak je najprej dajanje. In to človeka najbolj osrečuje, če ima ob sebi nekoga, ki se mu je popolnoma podaril in to za vse življenje. Tako o ljubezni lahko govorimo, ko gre ne le za spolno privlačnost, ampak tudi za duševno in duhovno sozvočje.

Za kristjane je zakonska ljubezen nekaj svetega, ker izhaja iz Boga samega. Prepričani smo, da jo daje Bog sam od svojega bogastva. To dokazuje tudi človeška izkušnja, ko mlad človek ljubezen, včasih povsem nepričakovano, enostavno odkrije in sprejme. Bog pa ne ostaja le pri tem, ampak to ljubezen pri cerkveni poroki povzdigne v zakrament, kar pomeni, da odslej zakonca z medsebojno nesebično ljubeznijo delata vidno sicer nevidno božjo ljubezen. Cerkvena poroka tako pomeni vstop v dosmrtno življenjsko zvezo z namenom, da bi zakonca drug drugega osrečevala in imela otroke. K cerkveni poroki nujno spada enost in nerazveznost, saj je Jezus rekel: Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje! Prav Božja navzočnost pri sklepanju krščanskega zakona je največja garancija tudi za večjo trdnost te zveze.

Cerkveno poroko kristjani sklepamo navadno v svoji domači župniji, oziroma tam, kjer vsaj eden od zaročencev živi. Danes Cerkev priporoča, da se zaročenca poročita v kraju, kjer nameravata živeti, saj bosta lahko tako vsako nedeljo, ko bosta prihajala pred isti oltar, kjer sta sklenila zakon, to svojo obljubo tudi v srcu obnavljala in zagotavljala medsebojno zvestobo. Le v izjemnih primerih, če imata utemeljen razlog, lahko eden od domačih župnikov ženina ali neveste da dovoljenje, da se poročita tudi kje drugje. Zato pa se je potrebno dovolj zgodaj pred poroko oglasiti pri svojem domačem župniku.

Dandanes je povsem normalno, da se je potrebno precej zgodaj prijaviti na matičnem uradu, kjer se bo sklepala civilna poroka. Prav tako je vsem znano, da je treba dovolj zgodaj poskrbeti za rezervacijo gostišča, kjer naj bi potekala poročna gostija. Podobno se je treba okrog pol leta pred izbranim datumom civilne potruditi tudi za najavo cerkvene poroke.

Sklepanje cerkvenega zakona je tako odgovorno dejanje, da zahteva določeno pripravo. Celotno pripravo na poroko delimo v daljno, bližnjo in neposredno. Daljna poteka pravzaprav od otroštva in iz lastne družine dalje, bližnja pa od trenutka, ko se fant in dekle odločita, da bosta začela skupno pot. Neposredna priprava je v zadnjih nekaj mesecih pred poroko. Dobro je, če že v času bližnje priprave fant in dekle poskrbita za obiskovanje tečaja skupne priprave na zakon, ki danes poteka v večjim mestih precej pogosto, v Ljubljani pa vsak mesec. Za konkreten datum in kraj tečaja skupne priprave na zakon se bo najbolje pozanimati v najbližjem župnijskem uradu ali tudi na www.rkc.si/aktualno/napoved.html.

V času priprave na poroko lahko fant in dekle prejmeta tudi poseben blagoslov pri zaročnem obredu. To je prva slovenska sinoda na novo ovrednotila in ponovno priporočila.

Tam bosta dobila potrdilo, ki ga skupaj z krstnim in samskim listom izročita župniku, ko prideta prijavit poroko. Krstni in samski list dobita v župniji, kjer sta bila krščena, če pa je kdo krščen v župniji, kjer bo poroka, potem mu tega lista ni treba iskati. Tedaj se bosta z župnikom dogovorila o datumu poroke in o vsej ostali pripravi. Na osnovi zbranih dokumentov bo napisal poročni zapisnik, s čemer bo preveril ali obstajajo morebitni zadržki za poroko, ali imata resničen namen skleniti krščanski zakon in osnovno poznanje krščanskega nauka. Priprava pri župniku bo obsegala tudi nujen poduk, v kolikor bo ta potreben, in pogovor o obredu poroke in načinu sodelovanja pri njem.

Pred poroko so navadno v župniji bivanja obeh zaročencev tudi oklici, s katerimi se občestvu sporoča kdo se bo poročil in povabi k molitvi zanju. Pred poroko oba zaročenca tudi opravita spoved, s čimer se odstrani vsaka ovira, da bi božja milost iz zakramenta zakona v njiju dejavno delovala.

Zelo se priporoča, da se poročni obred opravi med mašo, vendar le, če sta zaročenca in njuni najbližji na to primerno pripravljeni in pri tem dejavno sodelujejo. Pri samem poročnem obredu bosta po prebrani božji besedi in njeni razlagi vpričo vseh odgovorila na vprašanja o svobodni odločitvi za zakon, o spoštovanju dosmrtne trajnosti zakona in o pripravljenosti sprejeti otroke in jih krščansko vzgajati. Nato bosta sama izrazila izjavi o sprejemanju zakonske zveze ali pa bosta z pritrditvijo odgovorila na tozadevno vprašanje duhovnika. Ta bo blagoslovil njuna prstana, ki si jih bosta z posebno izjavo podarila drug drugemu. Sledile bodo še prošnje zanju, njuno družino in njune domače. Na koncu obreda bosta prejela poseben blagoslov in skupaj z pričama podpisala zapisnik o poroki.

Z obredom bosta vstopila v posebno zvezo z Bogom in bosta v svetu priči ljubezni, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev. To bosta potrjevala dnevno z osebno in skupno molitvijo, udeleževanjem pri bogoslužju in prejemanjem zakramentov, z versko vzgojo svojih otrok. Vsako krščansko občestvo se bo veselilo, če bosta hotela v župniji dejavno sodelovati, morda predvsem z udeleževanjem na srečanjih zakonske skupine.