GRAD TUŠTANJ - ORGANIZACIJA POROČNEGA PROTOKOLA

GRAD TUŠTANJ - ORGANIZACIJA ZA POROČNI PROTOKOL
EVRA INTERNACIONAL, d.o.o.
POROČNI SALON LADY
ORGANIZACIJA POROK IN INFORMACIJE ZA GRAD TUŠTANJ - Lastnik gradu g.Peter Pirnat

ZGODOVINSKI ORIS GRADU TUŠTANJ

Kraj je dobil ime po kamnu lehnjaku (Tuffstein), ki je morda tu nastajal, verjetneje pa so tako imenovali moravški peščenjak, ki so ga veliko izkoriščali že v rimski dobi in srednjem veku. Še danes so vidni peskokopi in kamnolomi med vasema Rudnik in Tuštanj.

Najstarejša oblika imena vasi Tuštanj (Tuztanj) je bila prvič omenjena leta 1238. Tega leta je samostanska sestra v Velesovem podarila samostanu kmetijo v Tuštanju. V listini iz leta 1260 je dokumentirano, da je samostan Velesovo prejel še pet kmetij v Tuštanju.

Zaselek Zgornji Tuštanj leži v Moravški dolini na razgibani ravnini med potokom Račo in pobočjem Ciclja, katerega vrh dosega nadmorsko višino 817 metrov. Grad Tuštanj stoji na gričku na nadmorski višini 410 metrov. Pobočje je delno poraslo s sadnim drevjem.

Grič pa obdajajo grajska polja in travniki. Iz gradu je čudovit razgled. Zlasti se ponuja kot na dlani pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in v ozadju še Karavanke.

Grad je bil dograjen v letu 1490, kar nam pove plošča z grbi nad vhodnim portalom gradu. Iz dokumentov je razvidno, da je bil grad v prvotni obliki precej drugačen od današnjega. Arkadni hodniki so bili leseni in tudi sama oblika zgradbe se je skozi stoletja spreminjala.

V letih 1667 do 1671 je grad popolnoma prezidal tedanji lastnik Franc Bernard grof Lichtenberg. Takšen se je ohranil do današnjih dni. Grad je pozidan v renesančnem slogu. Enonadstropna stavba ima pravokotno tlorisno zasnovo in nerazčlenjeno zunanjost. Trakti z značilnimi arkadnimi hodniki oklepajo štirikotno dvorišče z vodnjakom. Arkade slone v pritličju na pravokotnih stebrih. Na hodnikih je ohranjen še originalni opečni tlak.

Znani polihistor Janez Vajkard Valvasor piše o njem: »Stoji na Gorenjskem, na moravških tleh in je tri milje oddaljen od Ljubljane. Pod njim so travniki, za njimi pa lepi zeleni gozdovi. Zlasti sta prijetna očem pred gradom stoječ prostor, ki je obsajen s sadnim drevjem in zraven ležeči vrt, ki ga ni daleč ne okoli na Kranjskem.«

Notranjost gradu skriva in hrani bisere tedanje notranje opreme. V sobah je ohranjen originalen, lesen, kasetiran pod (svetli kvadrati s temno obrobo). Stropi so ometani z minimalnimi štukaturnimi okviri, v eni izmed sob je ohranjen lesen gostko – renesančni strop. V sobah na severni strani gradu je deloma vidna poslikava, ki pa je žal prepleskana in tako zakrita radovednemu opazovalcu. V letu 2003 pa poteka restavriranje teh sob.

Velika znamenitost gradu so peči iz lončenega materiala z umetniškimi odtisi. V gradu je ohranjen tudi del lončene peči iz začetka 15. stoletja z grbom.

Sobe so opremljene z bogatim stilnim pohištvom v stilu bidermajer, le nekaj omar je v renesančnem stilu. Najzanimivejši in tudi najdragocenejši sta sliki: Trpeči Kristus in Smrt sv. Frančiška Ksaverja. V gradu je ohranjenih nekaj starih knjig in listin.



Grad Tuštanj

1490=1990



ZGODOVINSKI ORIS GRADU TUŠTANJ

Kraj je dobil ime po kamnu lehnjaku (Tuffstein), ki je morda tu nastajal, verjetneje pa so tako imenovali moravški peščenjak, ki so ga veliko izkoriščali že v rimski dobi in srednjem veku. Še danes so vidni peskokopi in kamnolomi med vasema Rudnik in Tuštanj.


Grad s parkom iz časa Valvazorja

Najstarejša oblika imena vasi Tuštanj (Tuztanj) je bila prvič omenjena leta 1238. Tega leta je samostanska sestra v Velesovem podarila samostanu kmetijo v Tuštanju. V listini iz leta 1260 je dokumentirano, da je samostan Velesovo prejel še pet kmetij v Tuštanju.

Zaselek Zgornji Tuštanj leži v Moravški dolini na razgibani ravnini med potokom Račo in pobočjem Ciclja, katerega vrh dosega nadmorsko višino 817 metrov. Grad Tuštanj stoji na gričku na nadmorski višini 410 metrov. Pobočje je delno poraslo s sadnim drevjem.

Grič pa obdajajo grajska polja in travniki. Iz gradu je čudovit razgled. Zlasti se ponuja kot na dlani pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in v ozadju še Karavanke.

Grad je bil dograjen v letu 1490, kar nam pove plošča z grbi nad vhodnim portalom gradu. Iz dokumentov je razvidno, da je bil grad v prvotni obliki precej drugačen od današnjega. Arkadni hodniki so bili leseni in tudi sama oblika zgradbe se je skozi stoletja spreminjala.


V letih 1667 do 1671 je grad popolnoma prezidal tedanji lastnik Franc Bernard grof Lichtenberg. Takšen se je ohranil do današnjih dni. Grad je pozidan v renesančnem slogu. Enonadstropna stavba ima pravokotno tlorisno zasnovo in nerazčlenjeno zunanjost. Trakti z značilnimi arkadnimi hodniki oklepajo štirikotno dvorišče z vodnjakom. Arkade slone v pritličju na pravokotnih stebrih. Na hodnikih je ohranjen še originalni opečni tlak.

Znani polihistor Janez Vajkard Valvasor piše o njem: »Stoji na Gorenjskem, na moravških tleh in je tri milje oddaljen od Ljubljane. Pod njim so travniki, za njimi pa lepi zeleni gozdovi. Zlasti sta prijetna očem pred gradom stoječ prostor, ki je obsajen s sadnim drevjem in zraven ležeči vrt, ki ga ni daleč ne okoli na Kranjskem.«

Notranjost gradu skriva in hrani bisere tedanje notranje opreme. V sobah je ohranjen originalen, lesen, kasetiran pod (svetli kvadrati s temno obrobo). Stropi so ometani z minimalnimi štukaturnimi okviri, v eni izmed sob je ohranjen lesen gostko – renesančni strop. V sobah na severni strani gradu je deloma vidna poslikava, ki pa je žal prepleskana in tako zakrita radovednemu opazovalcu. V letu 2003 pa poteka restavriranje teh sob.

Velika znamenitost gradu so peči iz lončenega materiala z umetniškimi odtisi. V gradu je ohranjen tudi del lončene peči iz začetka 15. stoletja z grbom.

Sobe so opremljene z bogatim stilnim pohištvom v stilu bidermajer, le nekaj omar je v renesančnem stilu. Najzanimivejši in tudi najdragocenejši sta sliki: Trpeči Kristus in Smrt sv. Frančiška Ksaverja. V gradu je ohranjenih nekaj starih knjig in listin.


Med listinami je pergament s cesarskim pečatom iz leta 1682, s katerim so bile grofom Lichtenbergom podeljene posestne pravice. Morda je pomembnejši dokument tudi listina o ustanovitvi benificija na Vrhpolju. V zbirki so tudi urbarji, v katerem so zapisane dajatve podložnikov (desetine, tlake).

V gradu se nahaja dragocen klavikord iz leta 1805. to je instrument, iz katerega je nastal klavir. Izdelal ga je mojster Peter Rumpel. V sobah so tudi stari porcelanasti izdelki z različnimi poslikavami.

V grajskih sobanah je še veliko drobnih predmetov. Vseh ne moremo omeniti, čeprav vemo, da bi budnemu opazovalcu povedali veliko o načinu življenja na gradu, tedanjih navadah…


Grad je bil dograjen leta 1490. iz ohranjenih pisnih virov je lastništvo gradu znano od leta 1610. Od tedaj do leta 1800 so na tuštanjskem gradu gospodarili grofi Lichtenbergi. Leta 1610 se v fevdnem pismu krškega škofa Janeza Jakoba omenja kot lastnik gospostva Martin Bertolt Schwab pl. Lichtenberg. Čez deset let, 1620, sta si ga gospostvo razdelila brata Volf Andrej in Franc Krištof. Leta 1645 sta v kupni pogodbi z Janezom pl. Raabom omenjena Marija Adrijana Schwab pl. Lichtenberg in njen sin Ferdinant kot imetnika gospostva. Stiški opati so 2. avgusta 1650 prodali gospoščino Ortnek z vsemi služnostmi (75 kmetij, 6 dvorcev, 8 gostačev in 5 mlinov za žito, žitno desetino, desetino od drobnice in vsem kar spada zraven) Hansu Juriju Schwabu pl. Lichtenbergu, gospodu Tuštanja. Janez Jurij baron Lichtenberg je leta 1662 prodal gospostvo Francu Bernardu baronu Lichtenbergu, ki je bil leta 1688 povzdignjen v grofovski stan. Omenjeni baron je grad Tuštanj prezidal tako, da je grad dobil čisto novo, današnjo podobo. Ob vhodu v grad je prizidal grajsko kapelo.

Baron Franc Bernard Lichtenberg je bil poročen z Ano Felicito rojeno Gall. Najverjetneje je bila rojena v gradu Rožek, ker je bil v sončni uri, na južni strani gradu, narisan rožeški grb. Zob časa ga je žal že zabrisal. Znano je, da so bili Tuštanjski večkrat v rodbinskih zvezah z Galli.

Naslednji lastnik gospostva je bil njun sin Ferdinand Albert, ki je umrl leta 1712 in gospostvo zapustil svojemu nečaku Juriju Ludviku grofu Lichtenbergu. Po njegovi smrti, leta 1757, je gospostvo podedoval njegov sin Karel Gotfrid, ki ga je 11.aprila 1783 izročil svojemu sinu Francu Ksaveriju. Grof Franc Ksaverij je bil zadnji lastnik iz rodbine Lichtenbergov. Le-ta je imel svoja gospostva še v Črnomlju, Semiču in Belneku. Nekdo iz rodbine Lichtenbergov je postal papež Inocenc, čigar portret visi v grajski sobani. Ta sorodnik – papež je gradu Tuštanj podaril križev pot. Naslikan je na steklo in je bil namenjen za opremo grajske kapele.

Franc Ksaverij grof Lichtenberg je 7.marca 1800 prodal gospostvo Tuštanj Ignacu Scariju. Po njegovi smrti, 12.novembra 1816, je gospostvo podedoval njegov sin Jožef Scarija in bil priznan za lastnika s prisojilno listino 16.avgusta 1824. Dne, 31.januarja 1831, je Jožef izročil gospostvo svoji ženi Heleni (rojeni Jančiger) za 40 000 goldinarjev. Ta znesek je Helena poravnala s tem, da je prevzela dolgove v znesku 32 172 goldinarjev. Dne, 1.julija 1847, je Helena prepustila gospostvo svoji hčerki Maksimiljani pod pogojem, da ji v gradu zagotovi stanovanje, da ji izplača 1000 goldinarjev in prevzame vse dolgove, ki bremene gospostvo. Hči Maksimiljana se je leta1854 poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom – Kebrovim iz Krtine (rojen 4.oktobra 1825). Otrok nista imela, zato je po njeni smrti, leta 1873, posestvo podedoval njen mož Luka. Tako je prišel grad v domače – slovenske roke. Luka se je drugič poročil z Ano Marjano Resnik iz Blagovice. V zakonu z Ano se je rodilo šest otrok. Najstarejši Maks – profesor slavistike in poljudnoznanstveni pisatelj, Helena – poročena Stele, Matilda – poročena Zabret, Rozalija – poročena Rovšek, Anton – kasnejši lastnik gradu in Janko, ki je odšel v Ameriko.

Po Lukovi smrti je posestvo, leta 1899, prevzela žena Ana, ki pa ga je leta 1905 izročila sinu Antonu. Anton se je poročil s Frančiško, rojeno Ovca iz Blagovice. Rodilo se jima je 10 otrok; Miha, Jože, Izidor, Lojze-zaključil mornariško akademijo, Barbara, Helena poročena Capuder, Franc, Ljudmila, Anica poročena Jerman in Dominik. Po Antonovi smrti je gospodarila od leta 1925 do leta 1960 njegova žena Frančiška. Od leta 1960 do leta 1990 pa njen sin Dominik, ki se je poročil z Ano rojeno Klopčič iz Vrhpolj. Njuni otroci so Marjanca poročena Urbanija, Janez, Peter in Anica poročena Kos. Grad je od leta 1990 v lasti Petra in Ane Pirnat.

V slovenskem družbeno-kulturnem življenju so se iz rodbine Pirnat uveljavili: Maks Pirnat, Nikolaj Pirnat in Janez Pirnat.

Maks Pirnat je bil rojen 24.septembra 1875 v gradu Tuštanj. Osnovno šolo je obiskoval v Moravčah, gimnazijo pa v Ljubljani v letih 1888 do 1896. Po maturi je dve leti študiral klasično filozofijo in pravo na Dunaju. Od leta 1900 do leta 1902 je študiral slavistiko v Gradcu. Postal je profesor. Poučeval je na mestni realki v Idriji. Od leta 1905 do leta 1921 je poučeval v Kranju. Kasneje je bil začasno premeščen na državno realko v Mariboru. Umrl je 6.julija 1933.

Od leta 1898 je veliko pisal v razne koledarje in revije. Oglašal se je z življenjepisi znanih Slovencev in poljudnoznanstvenimi sestavki iz slovstva in zgodovine. Njegovi pomembnejši članki so: Jovan Vesel Koseski, Blaž Kocen, Gojmir Krek, Benjamin Ipavec, Prvič na Vegovem domu, Magdalenska Gora pri Idriji, Prešeren v Moravčah, Ljubevč pri Idriji, Janez Vajkard Valvasor, Jurij baron Vega, Anton Tomaž Linhart, Slika sv. Janeza Nepomuka v gradu Tuštanj, Zgodovinski napisi v Idriji, Gajeva slavnost v Kranju, Zadnji Ilir, Doktor Janez Menciger v Kranju. Pisal je tudi politične časopise. Maksa Pirnata njegovi sodobniki poznajo kot odličnega govornika in iniciatorja. Pripravil je praznovanje 400-letnica gradu Tuštanj in bil slavnostni govornik.


Maks Pirnat

Nikolaj Pirnat (1903 do 1948) je bil njegov sin. Uveljavil se je kot kipar, slikar in grafik. Najvidnejše sledi umetniškega ustvarjanja so nastale na področju ilustracije in karikature. Poznavalcem slovenske likovne umetnosti tudi ni neznan cikel lesorezov Nikolaja Pirnata z naslovom Domovi, ječe, gozdovi iz leta 1944.

Janez Pirnat (1932) – sin Nikolaja Pirnata in vnuk Maksa Pirnata – je šel po očetovih stopinjah. Uveljavlja se s portretno in spomeniško plastiko.

PODLOŽNIKI GRADU TUŠTANJ SREDI 18.STOLETJA NA MORAVŠKEM

Enako velike kmetije so imele približno enake dajatve, nekoliko manjše so imele zakupne kmetije. Podložne kmetije so plačevale po šest goldinarjev vojnega davka, polovične kmetije po tri goldinarje in zakupne kmetije po dva goldinarja na leto. V urbarju predpisane dajatve so bile od dva in pol do pet goldinarjev. Hubna dajatev na celi kmetiji je znašala en goldinar. Podložne kmetije so bile obremenjene še z novimi dajatvami, ki so znašale približno polovico hubnih dajatev.

H gradu Tuštanj je spadalo 38 celih kmetij, 12 polkmetij in 9 desetin.

Zemljiški davek od gospoščinske zemlje je znašal letno 144 goldinarjev 33 kron in 3 dinarje, od podložniške zemlje pa 204 goldinarjev 22 kron in 1 dinar.

V gradu je bilo v 19.stoletju okrajno sodišče. Strožjih ječ v Tuštanju ni bilo. Pred 150 leti je bilo na gradu tudi okrajno glavarstvo, ki je zajemalo litijski, poganiški in brdski okoliš.

GRAJSKA KAPELA SV. JANEZA NEPOMUKA

Kot je že bilo zapisano, je grof Franc Bernard Lichtenberg dal zgraditi tik ob vhodu v grad kapelo. Orientirana je v smeri sever-jug, tako da je oltar obrnjen proti severu. V tlorisu je pravokotnik, ki se proti severu zaključuje polkrožno. Pokrita je s plitvo piramidasto streho. Kritina je kamnita škril.. portal je iz peščenjaka. Vrata so deljena z baročnim ornamentom. Notranjost osvetljuje dvoje oken v obliki lunet. Okoli oken je roza okvir s kartušo nad oknom.

Notranjost zaključuje okrogel zidni venec, ki prehaja v kupolo. Kapela je poslikana s freskami znanega freskanta Franca Jelovška. Poslikal jo je v letu 1725 na začetku svoje umetniške poti. Na vzhodni strani kapele je naslikan sončni vzhod, na zahodni strani pa povodenj z nevihto. Na pendativih je na vzhodni strani ob oltarju upodobljeno Nepomukovo rojstvo; ob vratih vidimo spoved kraljice spovedniku Janezu Nepomuku; na zahodni strani ob vratih je upodobljeno zasliševanje spovednika pri kralju, ki hoče izvedeti, česa se je kraljica spovedala; spredaj pa vidimo mučeništvo.


Kupola s freskami Franca Jelovška

Oltarna apsida: na temenu je božje oko, levo in desno od božjega očesa sta katuši z girlandama. V desni katuši je prikazano mučenje z ognjem; Nepomuk je obdan s svetniškim sijajem; odet je v belo ogrinjalo okoli pasu; desno stoji vojak stisnjenih ustnic z gorjačo in baklo. Levo je prizor, ko Nepomuka vržejo v reko Vltavo.

Na temenu kupole je iluzionističen prizor Nepomukovega vnebozetja z Jezusom in Bogom očetom. Nepomuk sedi na oblaku, ki ga nosijo trije angeli. Nad vhodom, v notranjosti kapele, je v kupoli upodobljen na oblaku sedeč angel, ki zapoveduje spovedniško molčečnost. Pod lunetami so naslikane školjke z biseri, nad portalom je upodobljen grajski grb.



Oltarna slika je naslikana na platnu v velikosti 95*150cm v oljni tehniki. Predstavlja življenje sv. Janeza Nepomuka kot vse druge freske v kapeli. Nepomuk kleči v mašniški obleki. Pred njim na tleh ležita duhovniška kapa in molitvenik. Sv. Janez Nepomuk gleda Mater božjo z Jezusom v naročju. Okrog njiju je več angelov. Eden izmed angelov drži prst na ustih, z desnico pa mu prinaša palmo mučeništva. V desnem spodnjem kotu oltarne slike je upodobljen Karlov most nad Vltavo, na katerem stojijo štirje rablji, ki so vrgli svetnika v deročo reko.

Slika je v spodnjem desnem kotu signirana Leop. Layer Pinx A 1825. Layer je to sliko narisal tri leta pred svojo smrtjo in sodi med njegova najboljša umetniška dela.

V kapeli je razstavljen izjemen miniaturni križev pot, naslikan na kulini v papir steklo, darilo papeža Inocencija.

Nekdaj je imela kapela dva zvonova nad vhodom v grad, ulita l.1766 in 1806. Zvonova so, tako kot veliko drugih, zaplenili v prvi svetovni vojni za izdelavo topov. V letu 2000 je bil ob menjavi ostrešja postavljen nov zvonik. Želja prednikov, da bi se zopet oglasil glas zvona, se je uresničila s pomočjo Zabretove rodbine iz Britofa pri Kranju in družine Pirnat, Urbanija iz Moravč, Kos iz Peč, Klopčič iz Vrhpolja, Valenčak iz Kopra in vaščani Tuštanja.

V letu 2003 sta bila v Žalcu ulita nova zvona, prvi posvečen sv. Janezu Nepomuku (130kg, ton F), drugi sveti Ani (80kg, ton S). Na nedeljo 13.julija leta 2003 jih je ob veliki slovestnosti posvetil ljubljanski nadškof dr. France Rode.


Notranjost kapele z oltarjem

Grad je imel v zgodovini svoje hišne duhovnike, ki so bili obenem tudi hišni učitelji grajskim otrokom. Grajski duhovnik je upravljal duhovniško službo tudi na Vrhpolju. 30.aprila 1780 je Karel grof Lictenberg ustanovil benificij na Vrhpolju. Prvi duhovnik se omenja leta 1703. To je bil Martin Kikisa. Grajski duhovniki so bili še Jože Frolih, Janez Adam Laubinger, Franc Bregar in zadnji duhovnik je bil Anton Martel, ki je služboval od leta 1810 do 1815.

Na god sv. Janeza Nepomuka, 16. maja, je v kapeli vsako leto maša.

Ob gradu Tuštanj leži naravni ribnik s prekrasnimi lokvanji. Pred gradom stoji 400 let stara lipa in 350 let stara platana z razvejano in mogočno krošnjo, kakršno redko najdemo v Sloveniji in tudi drugod. Ohranjen je še tudi star kozolec Desetinar, kamor so kmetje skladali pridelke, zanimiv pa je tudi star čebelnjak iz 19. stoletja. Tradicija čebelarstva se je ohranila do današnjih dni.

ZA KONEC

Kapela je bila v letih 1990 do 1994 temeljito prenovljena s finančno pomočjo občine Domžale in državnega kulturnega ministrstva ter z lastnimi sredstvi. Kapela je bila nujno potrebna obnove, saj je bila prizadeta od potresa leta 1895.

V letu 1954 je bil grad skoraj do polovice prekrit z lastnimi sredstvi. Vse do leta 1991 ni bilo pravega razumevanja za obnovo gradu s strani države. V letu 1992 in 1993 so bili z lastnimi sredstvi ter sredstvi občine Domžale in države statično obnovljeni arkadni hodniki, ki so bili zaradi zoba časa že tik pred propadom. V teh desetih letih grad počasi dobiva prvotno obliko. Do sedaj je bilo obnovljeno celotno ostrešje, grajski atrij pa že deseto sezono nudi akustični prostor kulturnim večerom, ki potekajo na gradu.

Ob praznovanju 500-letnice obstoja gradu Tuštanj je izšla brošura. Z njo želimo opozoriti na sam grad. Prvenstveno pa želimo seznaniti slovensko javnost s kulturno-zgodovinskim bogastvom, ki ga grad skriva za svojim obzidjem. V prihodnosti nameravamo grad obnavljati v skladu s finančnimi sredstvi, ki nam bodo na voljo. Obnovljen grad bi nudil lep ambient za različne prireditve , seminarje. V njem pa je nemalo prostora za urejeno muzejsko zbirko.

S pomočjo občine Moravče v gradu urejamo poročno dvorano, ki bo kmalu nudila lep ambient mladoporočencem za sklenitev poroke.